Hodili bomo po poti, ki je bila članom Slovenskega planinskega društva pred sto leti in malo več zelo priljubljena zaradi ugodnih železniških povezav: Borovnica, Pokojišče, Begunje, Rakek. Mi jo bomo tokrat malce spremenili.

Pričeli bomo v Borovnici in se po dobri uri povzpeli na Pokojišče na planoti Menišija, ji je dobila ime po Bistriških menihih. Po travnikih in med gozdovi se bomo povzpeli na naš najvišji hrib Vinji vrh (984 m), zapustili markirano pot in se pričeli spuščati proti Kožljeku, vasici na višini (788m) obdani nekdaj s košeninami in senožeti. Sam Rudolf Badjura, eden prvih planincev, ki je pisal vodnike za naše hribe, je to vasico v tridesetih letih preteklega stoletja opisoval kot bodoče smučarsko središče Slovenije. Mi se v vasico ne bomo spustile, pač pa se na sedlu povzpeli še na Leskovco (tudi Šivčevo snožet) – 947 m in če bo vreme ugodno, bomo imeli lepe poglede na naše visokogorje. Od tu bomo obiskali še domači hrib vaščanov Stražišča, Otav in Selščka, Velika Špička -955 m, ki je naš zadnji vrh. S tega zadnjega vrha se bomo še spustili na Kožljek ali pa Selšček, kjer nas bo čakal avtobus in odpeljal proti domu.